Sezonska dinamika živalske aktivnosti zelo pomembno vpliva na to koliko različnih vrst živali lahko v določenem delu leta na določenem območju pričakujemo in kakšna bo njihova številčnost. Število aktivnih živalskih vrst in največja številčnost posameznih vrst na določenem območju v zmernem pasu je običajno največje poleti in najmanjše pozimi. Spomladi se število vrst in njihova številčnost postopno povečuje, jeseni pa postopno upada. Izjema pri tem so celoletne vrste, ki ne prezimujejo oz. hibernirajo, predvsem celoletne vrste ptic in sesalci, ki ne hibernirajo.

Aktivnost živalskih vrst se torej na nekem območju skozi leto spreminja. Vrhunec je vedno vegetacijska sezona vezana na poletno sezono, v zimski sezoni mnogi organizmi mirujejo, pomlad in jesen pa sta prehodni obdobji. Vrhunec sezone je običajno od junija do avgusta, vrh aktivnosti in mesec z največjo aktivnostjo biodiverzitete pa je julij. Aktivnost živali, ki niso aktivne celo leto, je pozimi najnižja ali pa mirujejo, najbolj pa so aktivne poleti. Obdobje aktivnosti teh organizmov so zelo različna. Nekatere vrste so aktivne vsaj 9 mesecev in mirujejo v samo treh najhladnejših glavnih zimskih mesecih. Druge so aktivne okrog pol leta, nekatere pa samo na vrhuncu poletja kak mesec ali dva.

Vsi mrzlokrvni organizmi (dvoživke, plazilci, žuželke in ostali nevretenčarji) čez zimo večinoma mirujejo, hibernirajo ali pa pred zimo zaključijo svoj življenjski ciklus. Le redke so sposobne gibanja tudi pozimi, predvsem ob toplih sončnih dnevih. Pri toplokrvnih organizmih (ptice, sesalci) je prilagoditev na sezonsko dinamiko odvisna od vrste. Nekatere vrste so aktivne skozi celo leto, druge pozimi hibernirajo (predvsem nekateri sesalci), nekatere ptice pa so selivke in se selijo na toplejša območja, kjer lažje najdejo dovolj hrane.

Pri žuželkah je aktivnost zelo odvisna tudi od življenskega ciklusa vrste in njenih razvojnih stadijev. Vrste, ki prezimujejo kot odrasli osebki, pogosto lahko vzletijo že zgodaj spomladi. Nekateri celo prekinejo mirovanje sredi zime ob dovolj toplih dnevih, in mirujejo v mrazu. Tudi vrste, ki prezimujejo kot bube lahko spomladi zelo hitro dokončajo svoj razvojni ciklus in vzletijo kot odrasli osebek. Vrste, ki prezimujejo kot jajčeca ali ličinke, pa morajo najprej dokončati svoj razvoj kot ličinka in preiti še fazo bube, zato vzletijo šele s prihodom poletja nekje med majem in julijem. Tudi obdobja aktivnosti so različno dolga. Žuželke lahko zaradi kratkega življenjskega ciklusa pri mnogih vrstah v eni sezoni razvijejo tudi več generacij. Take so pogosto aktivne skozi večino leta od zgodnje pomladi do pozne jeseni, a se v tem času običajno zamenja več generacij. Tako nekateri osebki prezimijo kot odrasli osebki, drugi pa celoten ciklus od jajčeca do odrasle živali opravijo med vegetacijsko sezono in poginejo pred zimo. Tudi nekatere žuželke so selivke, predvsem nekatere vrste metuljev.

Ptice se delijo na celoletne vrste, selivke, poletne goste, zimske goste in vrste ki se pri nas pojavijo med preletom. Celoletne vrste so lahko na enem območju prisotne celo leto ali pa se vse leto klatijo med sosednjimi območji. Nekatere vrste se pozimi pomaknejo nekoliko južneje, tako da jih na istem območju opazujemo celo leto, vendar gnezdijo drugi osebki kot prezimujejo. Gnezdeči osebki prezimujejo nekoliko južneje, pozimi pa na isto območje pridejo osebki, ki so gnezdili nekoliko severneje. Selivke v zmernem pasu gnezdijo, prezimujejo pa v tropskem ali subtropskem pasu. Tudi obdobja, koliko časa so selivke prisotne na območju gnezdenja se lahko razlikujejo. Nekatere vrste so odsotne le za kratek časa v najhladnejših zimskih mesecih (od decembra do februarja), druge pa lahko prispejo šele konec maja in odletijo konec avgusta. Ker so ptice toplokrvni organizmi, glavni razlog selitev ni mraz ampak pomanjkanje hrane. Zato nekatere odletijo že konec poletja, ko je običajno še zelo toplo vreme, vendar se takrat na njihovih prezimovališčih že bliža obdobje izobilja hrane. Tako celoletne vrste kot gnezdeče selivke lahko poleti redno opazujemo v za njih značilnih habitatih. Selivke so vrste, ki se na določenem območju pojavljajo le med selitvijo, ko iščejo hrano med naporno potjo. Za določeno območje je sicer lahko značilno pogosto pojavljanje določenih selivk, vendar so ta opazovanja naključna, saj osebki niso vedno tam prisotni, ampak v primernem trenutku. Selivke iste vrste lahko tako med selitvijo kontinentalno marsikje opazujemo, saj se lahko pojavljajo marsikje, kjer je ustrezen habitat, ker je selitvenih smeri lahko veliko. Poznamo še celoletne, poletne in zimske goste, ki na določenem območju ne gnezdijo ali prezimujejo, ampak tja občasno zaidejo.

Plazilci so aktivni v topli polovici leta, pozimi pa hibernirajo. Je pa obdobje mirovanja na našem območju zmernega pasu večinoma omejeno na glavne tri zimske mesece od decembra do februarja. Ob koncu jeseni in v začetku pomladi so aktivni predvsem ob sončnih in toplih dnevih, v času poletja pa lahko kadarkoli, še najmanj ob dolgotrajnejših deževjih ali nalivih. Mnoge vrste preferirajo toplo in suho vreme, zato so takrat bolj aktivne. To bolj velja za vrste, ki jim ustrezajo sončni in suhi habitati, kot tiste, ki se pojavljajo ob vodah, močvirjih in v bolj senčnih habitatih. Zato bomo ob toplem in sončnem vremenu lahko opazili več vrst in več osebkov, kot ob vlažnem, mokrem in še posebej deževnem vremenu. Za plazilce je zelo pomembno, da pred večjo aktivnostjo, kot je lov plena ali iskanje hrane, svoje telo na soncu ogrejejo na primerno temperaturo.

Dvoživke podobno kot plazilci pozimi hibernirajo. Tudi njihovo obdobje mirovanja je podobno kot pri plazilcih v našem območju zmernega pasu značilno za zimsko tromesečje od decembra do februarja. Za njih so značilne množične selitve na kratke razdalje od zimovališč do mrestišč, še posebej to velja za žabe. To je najpogosteje ob ne preveč mrzlem deževnem vremenu marca in novembra. So pa ta območja pretežno v radiu do enega ali največ nekaj kilometrov. Žabe se spomladi zadržujejo na mrestiščih, ker se takrat razmnožujejo. Zelene žabe in urhi ostanejo v vodi ali njeni bližini nato vse leto, medtem ko rjave žabe in krastače preostanek sezone poleti in jeseni preživijo v bližnjih okoliških habitatih, pretežno gozdu ali travnikih. Pupki tudi večino časa preživijo v vodi, a so manj opazni. Za razliko od plazilcev dvoživke preferirajo vlažno in mokro vreme, najmanj pa so aktivne ob vročem in suhem vremenu. To manj vpliva na zelene žabe, urhe in pupke, ki se ves čas zadržujejo v vodi ali njeni bližini. Med dvoživkami čez dan največkrat opazimo žabe, ob deževnem vremenu pa močerade.

Sesalci kot toplokrvni organizmi ostanejo na določenem območju vse leto, pri teritorialnih živali odvisno od velikosti teritorija. Selečih se kopitarjev kot v savanah in tundri v Sloveniji ni, tudi teritoriji večjih zveri so manjši kot v tajgi in tundri. Mnoge vrste čez zimo hibernirajo ali zgolj mirujejo v obdobju največjega mraza in debele snežne odeje, nekatere vrste pa so aktivne skozi vso leto.

*Vse omembe strani neba pri selitvah ptic se nanašajo na severno poloblo. Na južni polobli selitve potekajo seveda v obratni smeri, saj je ekvator v smeri proti severu, južni pol pa proti jugu.

Sledi še pripevek o dnevni dinamiki živalske aktivnosti.