Pred vsakim odhodom na teren je potrebna priprava.

Pa začnimo pri izbiri lokacije. Narava nam ponuja celo množico različnih habitatov. Slovenija je ena od držav najbolj pestro in mozaično krajino. Dejstvo da smo na stiku štirih geografskih enot in da imamo v vseh tako razvito kmetijstvo, kot ohranjene naravne habitate, pripomore da je nabor različnih habitatov zelo bogat, krajina pa je marsikje tudi zelo mozaična.

Pri iskanju novih lokacij, ki bi jih radi obiskali so nam v veliko pomoč satelitski ali digitalni ortofoto posnetki. Že z samim pregledom posnetkov lahko opazi opazimo vse elemente krajine in prepoznamo mozaični nabor habitatov na nekem območju. Težje je prepoznavati le različne gozdne habitate. Dobro pa lahko prepoznamo travnike, mokrišča, pašnike, skalovja, grmičevja, mejice, mozaičnost kraške gmajne, različne vodne površine in vodotoke, obrečno vegetacijo, ipd. Tako lahko že sklepamo, katera območja bodo biodiverzitetno najbolj zanimiva. V dodatno pomoč je seveda poznavanje lokalne klime in geoloških značilnosti območja, saj tako lahko še natančneje ocenimo nabor pričakovanih vrst glede na njihove ekološke preference.

Po izbiri lokacije je dobro že vnaprej načrtovati pot, ki jo bomo prehodili. To lahko kasneje na terenu prilagajmo, če odkrijemo nove zanimivosti. S tem se izognemo nepotrebnemu neprestanemu iskanju poti in smeri ter lovljenju na terenu in se lahko bolj posvetimo popisu območja. Orientaciji se posvetimo predvsem na brezpotjih, v primeru da zaradi na novo odkritih zanimivosti na terenu spremenimo načrtovano pot in kadar na razcepih ugotavljamo katera pot oz. smer na terenu je prava. Pri orientaciji v prostoru so z izjemo strnjenega gozda poleg zemljevidov v veliko satelitski posnetki, saj na njih lahko opazimo vse ceste, poti, kolovoze, kolesnice, mejice in vodotoke, po katerih se lahko orientiramo. Prav tako si lahko s pomočjo mozaične strukture krajine in habitatov prestavljamo kje se trenutno nahajamo. Če imamo s sabo GPS, poznamo svojo lokacijo in lahko z njeno pomočjo primerjamo strukturo krajine na posnetku s pogledom v živo na terenu. To nam je v pomoč pri pridobivanju izkušenj glede orientacije ter pri prepoznavanju vseh elementov krajine in habitatov na satelitskih posnetkih.

Primeri izbranih satelitskih posnetkov z območja Ljubljanskega barja, Radenskega polja, Krajinskega parka Lahinja in Krasa, kjer so označeni izbrani habitati in elementi krajine ter dobro vidne makadamske poti, kolovozi in poljske poti (Vir posnetkov: digitalni ortofoto, Geodetska uprava Republike Slovenije, oktober 2022):

Območje Ljubljanskega barja ob Učni poti Bevke. Prevladuje mozaik mejic ter travnikov in pašnikov, na sredi teče Ljubljanica z nekaj pritoki. Dobro so vidne vse poljske poti.

Osrednji del Radenskega polja pri ponikalnici Zelenka. Prevladuje mozaik mokrotnih ekstenzivnih travnikov s posameznimi grmi, drevesi, manjšimi grmičevji in mejicami. Dobro so vidna retja (estavele Radenskega polja), razlivne začasne struge ponikalnic in kolovoz, ki se vije čez polje. Vidimo tudi manjše mlake imenovane močila.

Območje Krajinskega parka Lahinja – Lahinjski lugi zgoraj in Nerajski lugi spodaj. V parku na lugih vidimo mokrotne travnike in šašje, ter poplavne gozdove in grmišča. Mimo trstišča na Nerajskih lugih vidimo speljan podest. na dvignjenem terenu so suhi ekstenzivni travniki, nad Lahinjskimi lugi je na območju nekdanjega peskokopa manjše ruderalno grmišče. V bližini je tudi manjša močvirna mlaka s šašjem in ločjem ter nekaj vrbovja in jelševja. Skozi luge se vije Lahinja.

Mozaična kraška gmajna pri Kobjeglavi. Je mozaik mnogih ekstenzivnih travnikov in pašnikov. Najbolj značilna podoba kraške gmajine so, ko so na njih posejani posamezni grme, pogost je ruj. Razmejeni so z mrežo zidov, po katerih se vijejo stare poti, obraščeni pa so v mejice in grmiščne pasove. Dobro so vidne tudi makadamske poti in kolovozi. Nekatera zemljišča se že zaraščajo v goznder sestoje. Vidimo tudi mnoge vrtače.

Potrebno je načrtovati tudi logistiko terena. Vedeti moramo do kam se lahko pripeljemo in kje lahko pustimo vozilo. Načrtovati moramo ali bomo celoten teren opravili z enega izhodišča in temu območju posvetili ves dan, ali pa bomo obiskali več bližnjih lokacij in popisali več manjših območij. V slednjem primeru moramo načrtovati vsako izhodišče, koliko časa potrebujemo za selitev z ene lokacije na drugo in ali je to časovno izvedljivo v enem dnevu ter ali so krajši časovni intervali dovolj dolgi, de je popis še zadosten. Z izkušnjami spoznamo, koliko lokacij lahko združimo v enem dnevu, da je popis še zadosten in kakšen je lahko obseg teh lokacij. Prav tako nam izkušnje pomagajo pri oceni kolikšen je največji obseg območja, ki ga še lahko popišemo v enem dnevu, če se ves dan posvetimo eni lokaciji.

Na terenu je koristno imeti tudi literaturo, da si z njo pomagamo pri prepoznavanju vrst, za katere smo v dvomih. Ker večino živali opazujemo zgolj kratek čas, saj pogosto hitro odletijo oz. zbežijo naprej, je redko možnost da bi vrsto opazovali in hkrati v knjigi preverjali za katero vrsto gre. V tem primeru si opažanje zapišemo in zapomnimo, natančno določitev pa preverimo ob koncu terena. Sam sem se navadil, da običajno literaturo ne nosim po terenu, saj ves čas usmerim v nadaljnje prepoznavanje preostalih vrst. Na terenu si zapišem dvomljiva opažanja in si zapomnim opažanje, po koncu terena pa naredim analizo in po literaturi preverim možnosti, kam lahko uvrstim dvomljive vrste. So pa za kasnejše preverjanje in naknadno določevanje vrst potrebne izkušnje ter poznavanje ekoloških značilnosti vrst. V vsakem primeru pa je vrste priporočljivo potrditi čim prej, saj podrobnosti opažanja zelo hitro izginejo s spomina, zato to vedno storim takoj po terenu, če pa potrebujem še kako dodatno literaturo pa še isti dan zvečer doma. Vsekakor pa je ob uvajanju v popisovanje vrst priporočljivo imeti vsaj kako knjigo s sabo na terenu in določevanje preverjati takoj.

V naslednjih prispevkih pa nekaj o znanju dnevne in sezonske dinamike krajine, ki je pri popisovanju koristno – vegetacijski ciklus, spreminjajoče se vreme, časovni okvir aktivnosti posameznih živalskih vrst, ipd.