Zakaj

Popisovanje vseh živali ob poti na izbranem območju s pripisom številčnosti in točkovanje je zabaven način preživljanja časa v naravi in hkrati nabiranje znanja in izkušenj o raznovrstnosti biodiverzitete. Z zapisovanjem podatkov s terena lahko spoznavamo, kako se nabor vrst živali v naravi in njihova aktivnost spreminja tekom dneva, med sezono, skozi letne čase, v različnih vremenskih pogojih ter med različnimi habitati. S tem spoznavamo pestrost različnih habitatov, razlike med njimi ter dnevno in sezonsko dinamiko v naravi.

Rezultati so uporabni tudi za tekmovanje med naravoslovci, spodbujanje tekmovalnega duha in izpopolnjevanje naših sposobnosti opazovanja živalskih vrst in zaznavanja okolice. Tekmujemo lahko tudi s samim seboj in s tem ves čas strmimo k vedno boljšim rezultatom in čim bolj popolnem popisu območja.

Dinamiko biodiverzitete v prostoru in času lahko sami spoznavamo s kontinuiranimi popisi ter beležimo spremembe, ki se dogajajo. Podatki so lahko v pomoč pri prepoznavanju negativnih sprememb, ko na primer določene vrste izginjajo iz določenega območja in so lahko opozorilo, kdaj morajo strokovnjaki in naravovarstveniki odreagirati in poiskati vzroke za to. Najbolj je to pomembno, če avtohtone od nekdaj prisotne vrste izginjajo zaradi antropogenega vpliva, na primer napačnega gospodarjenja v krajini. Prav tako lahko zaznamo pojavljanje novih vrst na območjih ali izrazitejše spremembe v populaciji (pogostejše beleženje manjšega ali večjega nivoja številčnosti).

Kako

Za prepoznavanje vseh živalskih vrst in skupin so zelo pomembne izkušnje, ki jih pridobimo sčasoma s prepoznavanjem v naravi.

Ptice lahko prepoznamo tako po videzu, kot po oglašanju. V primeru da prepoznavamo in popisujemo hkrati še vse ostale skupine živali, je zelo koristno če ptice prepoznamo po oglašanju, saj nam tako ni treba iskati vsake vrste posebej, da bi jih določili. Izkoristimo pa to možnost pri vseh pticah, ki jih naključno opazimo. Več poudarka damo zgolj na opazovanju vrst, katerih nismo uspeli prepoznati po oglašanju.

Plazilci pogosto živijo skrito, zato se je pri mnogih treba lotiti iskanja osebkov, kar vzame precej časa z osredotočenostjo predvsem na značilnosti te vrste. Zato najbolj celovit in splošen vtis določenega območja dobimo, če smo spotoma pozorni na vsa sončna mesta, kjer se plazilci pogosto sončijo (predvsem zjutraj) ali izbrane mesta pod skalami ob poti, kjer bi lahko bili skriti. Največkrat pa opazimo kuščarice, ki so skrite nekje ob poti in smuknejo skozi rastlinje, ko hodimo mimo.

Med dvoživkami največkrat opazimo žabe. V vodnem okolju jih pogosto lahko prepoznamo že po oglašanju, ali pa ob obali vodnih površin, kje se sončijo bodisi v vodi ali na obali in pred nami poskačejo v vodo. Pupki so bolj skriti, pogosto jih moramo iskati. Močeradi pa preferirajo hladnejše in vlažne razmere, zato jih podnevi opazimo predvsem ob deževnem ali oblačnem in hladnem vremenu.

Sesalci živijo bolj skrito življenje, mnoge vrste so aktivne tudi pogosteje ponoči kot čez dan. Za mnoge vrste si je treba vzeti čas in jih izslediti, zato ob pregledovanju večjega območja naletimo le na naključne posamezne osebke manjšega števila vrst. Nam pa precej o njihovi prisotnosti povedo njihove sledi, kot so odtisi stopal, iztrebki, odpadle dlake, razbrskana stelja ipd. Najpogosteje lahko podnevi naključno opazimo srne ali pa veverice v krošnjah dreves.

Pri nekaterih žuželkah, kot so metulji in kačji pastirji, je možno z natančnim opazovanjem že med letom določiti mnoge vrste, po potrebi pa počakamo da osebki nekje pristanejo, da lažje potrdimo prepoznavanje vrst. Problematične so le zelo podobne vrste, pogosto enakih barv z zelo podobnimi vzorci, kjer se hitro prepoznavanje ustavi na nivoju rodu ali družine (npr. modrini, škratci, ipd.). za zanesljivo določevanje teh vrst so potrebne klasične metode, kot so lov osebkov z mrežami in natančno prepoznavanje vseh znakov posameznih osebkov. To pa je pri pregledovanju večjega območja preveč zamudno, saj bi v enakem času lahko pregledali bistveno manjše območje. Je bolj primerno za vzorčno popisovanje na majhnih površinah ali če nas zanimajo točno določene posamezne vrste in se osredotočimo nanje.

Med preostalimi nevretenčarji je na kopnem največ pajkovcev. Med njimi so pri nas najštevilčnejši pajki, ki jih večinoma prepoznamo do nivoja družine razen nekaterih značilnih izstopajočih vrst. Pogosto opazimo tudi suhe južine in predvsem na Primorskem tudi nekaj vrst ščipalcev. Na kopnem je več vrst tudi stonog in kopenskih polžev, kjer je prav tako težavno določanje natančneje od nivoja družine.

Pred vsakim odhodom na teren, kjer opravimo popis živali in monitoring, je potrebna priprava in njegovo načrtovanje. Pri vsakem območju, ki ga obiščemo in za vsak tam prisoten habitat je zaželjeno tudi poznavanje tamkajšnje dnevne in sezonske dinamike – vegetacijski ciklus, spreminjajoče se vreme, časovni okvir aktivnosti posameznih živalskih vrst, ipd. Več o tem pa v naslednjih prispevkih.